Biološke greznice so neke vrste podzemni »zbiralnik« v katerem se zbirajo različne trde in tekoče snovi, ki vsak dan iztekajo po odtočnih ceveh iz gospodinjstva (iz kuhinj, kopalnic, stranišč in ostalih cevi…). Biološke greznice so neke vrste priprava za čistilno napravo. V notranjosti greznice se kopičijo mikroorganizmi, ki imajo nalogo, da proizvajajo encime, ki so odločilnega pomena za razkroj snovi. Počasi pa se encimi zmanjšajo in razkroj postane nekoliko manjši, zato se zaradi tega odpadki zadržujejo v notranjem prostoru greznice. To lahko pripelje do neprijetnih vonjev in zamašitev.
Moderna greznica je bila prvič postavljena leta 1860 v Franciji. Greznica je neke vrste mala čistilna naprava brez sistema prezračevanja, zato v njej teče anaerobno (brez kisika) čiščenje odpadnih vod, ki pritečejo iz posameznega objekta. Biološke greznice so lahko nepretočne ali pretočne z odtoki v ponikovalnico.
Vsak lastnik objekta, katerega fekalne in pralne vode niso speljane v kanalizacijo, mora zagotoviti čiščenje svojih odpadnih voda s čistilno napravo. Ena od teh možnosti so biološke čistilne naprave.
Biološke greznice proizvajajo tista podjetja, ki se ukvarjajo z izdelavo čistilnih naprav. Izdelane so iz betona ali plastike. Lahko je nepretočna ali pretočna z odtokom v ponikovalnico. Greznica je lahko vgrajena na po vozni ali pa ne po vozni površini. Mora pa biti vgrajena na mestu, kjer je vzdrževanje nemoteno. Nepretočna greznica je zaprta posoda, v kateri se zberejo odpadne vode. Namenjena je za suha stranišča.
Pravilno bi se morali vsi kanalizacijski sistemi zaključiti s čistilno napravo, ki odpadno vodo pred njenim izpustom v vodotok mehansko in biološko očisti do te stopnje, da ne škodi okolju. Je pa v večini naših krajev kanalizacijski sistem nedograjen, ker se odpadne vode direkt izlivajo v reke ali podtalnice. Objekti (kjer je le to možnost) so priključeni na kanalizacijo preko pretočnih greznic, v katerih se zadržijo usedline in plavajoči delci, ki bi sicer odtekli v reko. V krajih, kjer ni urejen kanalizacijski sistem, se ljudje poslužijo ponikovalnic ali pa kar površinskih odtokov za odvod “prečiščene” odpadne vode.
Pri objektih, ki niso povezani z javno kanalizacijo, morajo lastniki sami poskrbeti za odvajanje in čiščenje gospodinjskih odpadnih voda. Povsod po državi, kjer izgradnja centralnega kanalizacijskega omrežja ni gospodarna, je ena od dobre rešitve čistilna naprava.
Na tak način biološke greznice predstavljajo delni ščit vodotoka, čeprav voda, ki se izteka iz njih, ne doseže take kvalitete, da bi jo lahko glede na zakon, izpuščali v vodotoke. Razen tega pozitivnega učinka, pa greznice povzročijo kar nekaj težav. V njih pride do anaerobnega gnitja organske snovi, posledično nastajajo plini, ki povzročajo veliko smradu. V stiku takega plina z vodo nastane kislina, ki razžira kanalizacijske cevi in jaške. Goščo, ki se zadržuje v greznici, je treba od časa do časa izčrpati in jo odpeljati na mesto sprejema za deponijo, ki sprejema take odpadke. Praznjenje greznic je za stranke še kar velik strošek, (na internetu je dobro preveriti; biološke čistilne naprave cenik) razen tega pa je to poseg, ki je hrupen in povzroča smrad v bivalnem okolju. Z izgradnjo biološke greznice na koncu kanalizacijskega sistema postanejo pretočne greznice nepotrebne, lahko so tudi moteče, saj odpadne vode iz greznic neugodno vplivajo na biološki proces čiščenja odpadne vode. Funkcijo greznic prevzamejo na čistilni napravi grablje in sita, ki z odpadno vodo izločijo trdi delec.