Mehanska naprava za likanje, je likalnik. Likalnik spada v male gospodinjske aparate. Likalnik držimo v roki. Ima ravno površino, trikotno konico in s pritiskom in toploto, tekstilnim izdelkom zgladi gube. Služi nam recimo za likanje srajc in vseh ostalih tekstilnih izdelkov. Likalnik na elektriko je bil prvič predstavljen v letu 1882 v New Yorku. Ker je tehtal skoraj 7 kilogramov, je potreboval veliko časa za segrevanje. Isto leto so predstavili še en model likalnika, ki se je segreval s pomočjo vodika. Seveda je bilo to nevarno početje in se ta vrsta likalnika ni razvijala naprej. Sam likalnik je sestavljen iz grelne plošče, prekata za vodo, kontrolnimi lučkami in gumbom, s katerim uravnamo temperaturo.
Oblike likalnikov so zasnovane, da ko ne likamo, sam likalnik stoji naslonjen na zadnji del. Tako se likalna površina, ki je vroča, ne dotika ničesar. Med likanjem vgrajen termostat regulira in vzdržuje nastavljeno temperaturo. Seveda za likanje izberemo primerno temperaturo, ki je primerna za material, ki ga bomo likali. Električni kabel na likalniku je izoliran. Zato se uporablja posebna toplotno odporna izolacija iz silikonske gume. Med likanjem se lahko vbrizgava para skozi posebne šobe na likalniku, na tkanino. Za nastanek pare poskrbi vodni prekat. Para nam pomaga takrat, ko pri likanju naletimo na gubo, ki je močnejša. Za varno likanje poskrbi distančnik, ki drži električni kabel stran od likalne površine. To velja tudi za stoječ položaj likalnika. S tem je preprečena možnost nastanka požara in sam likalnik je bolj priročen pri rokovanju in likanju.
Sodobne verzije likalnikov imajo posebne premaze na plošči, ki omogočajo bolj gladko drsenje po površini. Nekateri modeli likalnikov imajo vgrajeno posebno funkcijo, ki likalnik izklopi, če je vklopljen predolgo ali pa je v mirovanju. Tako preprečimo morebitni požar in privarčuje energijo. Običajno se to zgodi po 10 ali 15 minutnem mirovanju. Določeni likalniki imajo funkcijo samo očiščenja likalne površine in vodnega kamna, ki bi nastal med likanjem.
Za čiščenje tepihov ni ravno primerna metoda likanje. Ker so tepihi lahko izdelani ročno, pranje z likanjem nikakor ne pride v poštev. Bolj se bo obneslo kemično čiščenje s posebnimi postopki. Samo tako bo tepih ohranil svojo prvotno obliko.
Danes poznamo več vrst likalnikov. Najbolj razširjen je likalnik na paro. Ta je primeren pri likanju manjših količin oblačil ali drugih tekstilnih predmetov. Sledijo mu likalni sistemi, ki jih bolj poznamo pod imenom parne likalne postaje. To je kombinacija likalnika na paro, ki ima ločene kotliček z vodo. Sami likalniki so lažji od klasičnih likalnikov. Likalne postaje so primerne pri večjih količinah oblačil, ki jih želimo zlikati. Poznamo pa še parne preše, ki so likalne stiskalnice. Oblačila likamo s pomočjo večjega pritiska, kot pri klasičnem likalniku. Lahko pa se odločimo za prenosljive ročne parne likalnike. Seveda je cena likalnika odvisna od tipa likalnika, ki si ga izberemo. Ne glede na znamko, ali ceno, pa se funkcija in osnovni namen likalnika ne spremeni. Seveda se likanju ne moremo izogniti. Na drugi strani pa je zelo nepriljubljeno opravilo, ki si ga gospodinje včasih namenoma prestavljajo na kasnejši čas. Ko pa zmanjka zlikanih oblačil, pa nimamo kaj drugega izbrati, kot zlikati kup oblačil, ki se nabral.