Velikokrat smo lahko slišali izjavo: velika skleda kuhanih špagetov na mizi z omako iz paradižnika in vsi nas bodo imeli radi. Gre za okusno in poceni hrano, ki je hkrati še nasitna. Testenine so skuhane hitreje od krompirja, zato jih radi uvrščamo med obroke, ki jih lahko hitro pripravimo. Ker jih lahko pripravimo na veliko načinov in so različnih oblik, se jih težko naveličamo.
Sama zgodba o testeninah se krasno dopolnjuje s paradižnikom, ki je stalen spremljevalec testenin. Testenine so preprosta jed, ki je sestavljena iz moke in vode. V kombinaciji s paradižnikom se je začelo govoriti šele okoli osemnajstega stoletja. Prej pa so si testenine počasi utirale pot na štedilnike ljudi. Pri testeninah še vedno najbolj sedejo domače testenine. Kar nekaj časa je trajalo, da so dolgotrajni postopek gnetenja, valjanja, rezanja, sušenja, poenostavili. Sedaj veliko večino tega dela opravijo stroji. Mi samo stopimo do prve trgovine z živili, izberemo obliko testenin in jih imamo. Ker je oblik res ogromno na izbiro, imamo lahko vsakič drugo ali pa vedno izberemo isto obliko.
Testenine pa imajo nekaj posebnosti. V Italiji zakon določa, da je sveža testenina lahko narejena samo iz pšenične moke, ki ne sme biti sorta durum. Na drugem koncu sveta na Kitajskem in še nekje v Aziji, pa je zgodba obrnjena. Tam so začeli pšenico uporabljati dosti kasneje in zato trda pšenica nima tradicije. Tudi zaradi sušenja testenin, ki se je posledično pri njih razvilo kasneje, imajo sveže pripravljene status poslastice. Industrijske in sušene pa samo okusen kompromis. Iz Kitajske se je izdelava testenin razširila v Korejo in Japonsko. Ker so imeli pomanjkanje pšenice, so uporabljali ajdovo moko. Tako najdemo znane japonske rezance soba. Riževi rezanci, so danes priljubljeni po vsej Aziji in tudi v Evropi.
Za zibelko testenin iz moke durum velja Bližnji vzhod. Od tukaj se je trda pšenica razširila sprva v Severno Afriko in potem naprej v Španijo in južni del Italije s Sicilijo. Danes pa nam ne ponuja kaj dosti na področju testenin. Tukaj se je uporaba trde pšenice zelo omejila. Predvsem na bulgur tehniko. To so kuhana, posušena in zdrobljena pšenična zrna. Znanje in uporabo testenin, je privzela primat današnja Italija. Začeli so jih vključevati v prehrano. Kruh so vedno bolj začeli nadomeščati s testeninami, kot glavno hranilo. V zgodovinskih arhivih lahko najdemo zapise iz enajstega stoletja, da so na Siciliji uporabljali testenino.
17 stoletje pa je prva prelomnica, kar se tiče proizvodnega procesa testenin. Območje Sanrema je imelo prvo manufakturo, kjer so testenino oblikovali s pomočjo stroja. Znanje se je potem širilo proti severu. Zato je danes v vsaki italijanski pokrajini tipična oblika sestavin. Špageti so iz Sicilije, fregula – majhni krogci s Sardinije, luknjičasti bigoli s severa, tortelini so doma v okolici Bologne in Modene.
Oblik je danes res veliko. Široki rezanci, svedri, metuljčki, špageti različnih debelin; oblikam res ni videti konca. Domači recepti se prenašajo iz roda v rod, vsaka oblika ima svoje prednosti in se prilega tudi določeni vrsti omake. Tudi na področju omak, se ljubezen s testeninami vleče že stoletja. Dobra pasta ljubi paradižnik in pika.