Prenehanje kajenja

Praksa kajenja najpogosteje vključuje gorenje tobaka, katerega dim se okuša oz. inhalira. Zgorevanje tobaka sprošča aktivne sestavine v njem (kot npr. nikotin) in s tem omogoči, da se absorbirajo v kri skozi pljuča. Najpogostejša metoda sodobnega kajenja je kajenje cigaret; po večini industrijsko izdelanih, nekateri kadilci pa si cigarete zvijajo sami s papirjem za zvijanje in tobakom za zvijanje. Kajenje je mogoče tudi s pipo, cigarami, uparjalniki, bongi ipd. Kajenje tobaka je danes najpogostejša oblika kajenja, ki jo prakticira več kot milijarda ljudi po svetu. Redkejši obliki kajenja sta kajenje tobaka in pa kajenje opija.  Druge substance, ki so bolj narkotične po svoji naravi, kot je npr. heroin, so zelo omejene in najpogosteje niso na voljo v splošni prodaji.

Zgodovina kajenja sega v leto 5000 pred našim štetjem, pojavlja pa se v številnih kulturah po celem svetu. Prvo kajenje je bilo povezano z verskimi rituali. To so bile daritve bogovom v očiščevalnih ritualih, katerih namen je bil spremeniti zaznavo sveta šamanov in duhovnikov pri njihovih prerokbah in duhovnih razodetjih. Za Evropo je kajenje tobaka predstavljalo novo družbeno prakso uživanja drog, ki je bila predhodno neznana. Po evropski kolonizaciji sveta pa se je uporaba tobaka hitro razširila povsod in se v nekaterih regijah kot so Indija in Subsaharska Afrika spojila z obstoječimi praksami (najpogosteje kajenje marihuane).   

Percepcija kajenja se je spreminjala skozi čas in družbeno okolje. Ponekod je bilo sveto, drugod grešno, enkrat sofisticirano, drugič vulgarno...danes pa predvsem v zahodnih, sodobnih in industrializiranih družbah velja kot visoko tvegano za zdravje posameznika in se pogosto pojavlja v negativnem kontekstu.

Kajenje je eden izmed glavnih razlogov za prezgodnjo smrt po celem svetu, zato se velik poudarek namenja spodbujanju komunikacije namenjene širši javnosti za prenehanje kajenja. Zaradi boleznih povezanih s kajenjem naj bi namreč po nekaterih podatkih umrla polovica dolgoročnih kadilcev, vendar te bolezni niso omejene zgolj na njih - za njimi lahko zbolijo tako kadilci kot nekadilci. Poročilo iz leta 2009 navaja, da vsakoletno zaradi posledic kajenja umre 4,9 milijonov ljudi po svetu. Številne študije so dokazale, da je kajenje tobaka eden izmed poglavitnih vzrokov številnih bolezni, kot npr. pljučni rak, srčna kap, erektilna disfunkcija in celo prizadetosti otroka ob rojstvu.

V Združenih državah Amerike je kajenju in z njem povezanih bolezni na letni ravni pripisanih pol milijona smrti; sodobne študije pa predvidevajo, da bo imela tretjina kitajske moške populacije zaradi kajenja občutno skrajšano življenjsko dobo.  Moški in ženski kadilci naj bi izgubili povprečno 13,2 in 14,5 let življenja na račun svojega kadilstva. Tveganje za smrt zaradi pljučnega raka pred 85 letom za moške predstavlja 22,1 %, za ženske pa 11,9 % (ob izključenih drugih mogočih razlogih). Ena pokajena cigareta na dan predstavlja 50 % večjo verjetno za obolenje za kardiološkimi boleznimi.

Tovrstne zdravstvene grožnje so razlog, da so številne države pričele komunikacijske kampanje proti tobaku in spodbujajo prenehanje kajenja, tako da ponujajo programe za odvajanje od kajenja. Kampanje proti kajenju preko množičnih medijev opozarjajo na škodljive, dolgoročne učinke kajenja. Pasivno kajenje oseb poleg kadilcev je poglavit razlog za sprejetje številnih zakonov, ki prakso kajenja omejujejo. Ti zakoni običajno posegajo na področje kajenja v javnosti, v zaprtih prostorih, kot so npr. bari in gostilne, njihov namen pa je spodbuditi prenehanje kajenja z njegovo odročnostjo in preprečiti zadrževanje škodljivega dima. Posebna pozornost se namenja tudi mladostnikom, ki se jih želi odvrniti od kajenja že zgodaj. Za njih običajno obstajajo prepovedi prodaje tobaka do določene starosti. Na državnem nivoju se regulira tudi javna komunikacija in oglaševanje tobačnih podjetji, da kajenje ne bi imelo preveč privlačne javne podobe. Kljub vsem zakonskim prepovedim, odvajanje od kajenja za evropske države ni preveč uspešno.  Med 20 državami z največjim deležem kadilcev je namreč še vedno 18 evropskih. Največ pokadijo Grki s povprečno 3000 pokajenimi cigaretami na posameznika v letu 2007. Trend kajenja je sicer v razvitih državah v upadu toda le-ta narašča v državah v razvoju.

Odločitev za prenehanje kajenja predstavljajo vsi ukrepi, ki so usmerjeni k abstinenci od tobaka in nikotina. Za odvajanje obstajajo številne metode kot je npr. nenadno popolno prenehanje, nikotinski obliži, hipnoza, psihološka terapija ...Po večletnem kajenju je mogoče pričakovati tudi negativne simptome oz. telesne reakcije na izostanek doze nikotina, zato se po odločitvi za prekinitev kajenja priporoča detoksifikacija telesa, ki jo je mogoče izvesti s številnimi pristopi kot sta tudi npr. obrazna refleksoterapija in bioresonančna terapija.